ČEBELJI VOSEK

Čebelji vosek izdelujejo čebele Apis mellifera. ‘Apis’ je latinska beseda za čebelo, medtem ko ‘melli’ pomeni med, ‘ferre’ pa nositi. Torej gre za čebelo, ki nosi med. Barva voska je odvisna od cvetic, iz katerih čebele nabirajo cvetni prah. Tako ima vosek lahko belo-rumeno ali rumeno-rjavo barvo.

Čebelji vosek je sestavljen iz estrov nenasičenih maščobnih kislin z enovalentnimi alifatskimi, ki predstavljajo 70 %. Ostale sestavine so proste maščobne kisline (15 %), alifatski ogljikovodiki (15 %), barvila, aromatične snovi, mineralne snovi ter vitamin A. Nekateri vosku dodajajo druge primesi (loj, mineralni, rastlinski vosek itd.), ki ga čebele zavračajo, ponaredke pa je težko prepoznati.

Vosek se začne topiti pri 64 ºC, pri okoli 35 ºC pa je plastičen in upogljiv. 37 ºC je normalna temperatura panja, ki omogoča čebelam, da vosek oblikujejo. Pri 25 ºC je vosek zelo močan in lahko zdrži več kilogramov medu, kajti čebele iz njega oblikujejo satje, v katerega shranjujejo med. Če se temperatura voska spusti pod 18 ºC, postane grenkega okusa. Čebelji vosek je bil tisočletja edini vosek, danes poznamo več vrst voskov, na primer rastlinske in sintetične voske.

Kako čebelji vosek nastane? [Čebelji vosek]

Grški filozof Aristotel je menil, da vosek prihaja iz rastlin. Mnogo kasneje so raziskovalci ugotovili, da vosek pridelujejo čebele delavke. Prehranjevanje s pelodom v prvih dneh življenja, omogoča tem čebelam, da lahko proizvajajo čebelji vosek.
Vosek izdelujejo parne voskovne žleze, ki ležijo na sprednji strani čebeljega zadka. Celice voskovnih žlez izločajo tekoči vosek, ki se na površini strdi. Čebele iz zadka s pomočjo dlačic na nogah prenesejo satje v usta in ga oblikujejo v želeno obliko, pri čemer igra pomembno vlogo tudi med, saj je med prav tako surovina in pogoj za izdelavo voska.

Uporaba voska nekoč

Čebelji vosek je v uporabi že več tisočletji. Že stari Grki so čebelji vosek uporabljali zaradi njegovih zdravilnih lastnosti; iz njega so delali obkladke in povoje, izdelovali pa so tudi lutke. V Perziji so z njim balzamirali trupla, Rimljani pa so ga uporabljali za izdelovanje smrtnih mask. Na splošno se je vosek uporabljal za izdelovanje kipov in kalupov. Slednjega so izdelali tako, da so vosek prevlekli z mavcem. Ko se je model posušil, so vosek z ognjem stopili in na njegovo mesto ulili kovino. Ta tehnika se še danes uporablja v modelarstvu ter zobozdravstvu.

Rimljani so čebelji vosek uporabljali za zaščito slik, saj je vodoodporen. Z njim so premazali tanko plast poslikane površine. V antiki so za slikanje zmešali 85 % voska z 15 % smole, kar je predstavljalo osnovo za barvo, h kateri so dodali pigmente. Z naravnimi čopiči so mešanico nanašali na lesene površine. Postopek izdelave je zaradi nevarnosti, da se čebelji vosek posuši, moral biti zelo hiter. Slike, naslikane z voskom, ki jih lahko občudujemo še danes v nekaterih muzejih, ne privlačijo prahu in so zelo obstojne.

Sveče iz čebeljega voska

Egipčani so vosek uporabljali pri gradnji ladij. V antiki pa so z njegovo pomočjo zlepili skupaj dve površini. Zgodba o Dedalu in Ikarju, ki sta zalepila krila s čebeljim voskom, le ni tako daleč od resnice. Vosek je imel tudi trgovsko vrednost. Z njim so odplačevali davke. Tudi na Slovenskem je bil vosek zapisan med dajatvami. Slovenci smo z izdelovanjem voska začeli v 13. stoletju.

V novem veku je cerkev predpisala obvezno uporabo sveč iz čebeljega voska, saj gorijo ‘čisto’, kar pomeni, da ne oddajajo črnih saj in pri topljenju ne puščajo skoraj nič voska.
Vosek se uporablja že več sto let kot tesnilno sredstvo ali kot mazilo za metke in strelno orožje. Pogosto je pomešano z drugimi sestavinami, kot sta oljčno olje in parafin. Seveda pa ne smemo pozabiti na uporabo voska kot pečata in kot ojačevalca sukanca za šivanje.

Uporaba čebeljega voska danes

Čebelji vosek je izdelek, ki povzroča najmanj alergij med čebeljimi izdelki. Do sedaj obstaja samo eno poročilo o kožni alergiji, ki jo je povzročil čebelji vosek, kajti praviloma ne draži kože in ob pravilni uporabi v kozmetiki ne zamaši por. Koži daje elastičnost, jo preskrbuje z vlago in ima hkrati antiseptični učinek, kar pomeni, da jo ščiti pred obolenji. Je sestavina krem, mazil, ličil, vodoodpornih izdelkov, utrjevalcev za lase, mil in parfumov. Za pridobitev 5 kg dišave je potrebna ena tona voska.

Tistim, ki naravno kozmetiko izdelujejo doma, bo morda koristil podatek, da v kremah najdemo 8–12 % voska, dezodorantih do 35 %, depilacijskih sredstvih do 50 %, gelih za lase 5–10 %, balzamih za lase 1–3 %, maskarah 6–12 %, rdečilih za lica 10–15 % in senčilih za oči 6–20 %.